Učijo nas, da v liberalni “demokraciji” mediji skrbijo za uravnoteženost in poročajo profesionalno. Na Rdeči pesi smo tokrat pod drobnogled vzeli poročanje RTV Slovenija o zvezi Nato v roku zadnjega meseca, ko so na Brdu pri Kranju praznovali 20.obletnico priključitve Slovenije k imperialističnem taboru. Prisluhnili smo javnim radijskim oddajam, televizijskim poročanjem in prebrali spletne članke na javnem mediju. Ugotavljali smo, če se mediji držijo vsaj lastnih smernic in profesionalnih standardov.
Ob polnih ustih demokracije in novinarske avtonomije, zapisanem novinarskem kodeksu in posebnih poklicnih standardih za RTV vseeno pričakujemo, da se bodo novinarke in novinarji držali lastnih liberalnih usmeritev. Sploh po “osvoboditvi” izpod janšističnega terorja, ki ji bila ena od pomembnih zavez levosredinske vlade. So novinarke in novinarji javne radiotelevizije opravili svoje delo korektno po lastnih standardih?
Najprej preverimo, kaj piše v Poklicnih standardih za RTV Slovenija o nepristranskosti. Ta je bojda temeljna vrednota v vseh programih RTV. “Sporočilo ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev,” piše. Dalje je navedeno, da morajo biti celovito predstavljene okoliščine, v katerih so stališča nastala. Zapisano je tudi, da morajo poročila poslušalcem in gledalcem ponuditi dovolj vsestranskih informacij o nekem dogodku ali temi, da bodo lahko oblikovali svoj pogled na določeno zadevo.
“Na temelju zavezujočega in neponovljivega referenduma je Slovenija pred 20. leti slovesno deponirala listino o pristopu Slovenije k Natu,” je dejala voditeljica Dnevnika v novici 20 let od pridružitve Natu. Sprašujemo se, kako je mogoče, da se novinarka na javni RTV odloči, da določenega referenduma ni mogoče ponoviti. Ali ne znajo uporabljati spletnega iskalnika, kjer med prvimi zadetki lahko preberemo, da je šlo za posvetovalni referendum? Gre za več kot očitno zavajanje gledalcev, če ne kar za namerno laž. V imenu “uravnoteženosti”, ki jo je vpeljal Grimsov zakon, za vsako trapasto tematiko povabijo nekoga z “leve” (kar pomeni z liberalne sredine, da se razumemo) in desnice, v tem primeru pa preprosto odpišejo polovico prebivalstva, plačnikov RTV prispevka, ki so skeptični do vojaškega stroja po imenu Nato. Uravnoteženje, če gre za prerivanje med strankokracijo, enoumje, ko gre za “državotvornost” (=zasebna lastnina, nacionalizem, evroatlantizicem).
Ali če vprašamo drugače, da bo razumljivo tudi tistim, ki prisegajo na objektivno novinarstvo? Ali takšno poročanje izpolnjuje poklicne standarde, ki določajo, da bi morala biti poročila gledalcem ponuditi dovolj vsestranskih informacij, da si si lahko obkujejo lastno mnenje?
Tudi ostale pregledane televizijske novice in oddaje, vezane na temo evroatlanticizma, so omembi dejstva, da je v Sloveniji močno prisoten kritičen odnos do Nata, namenile zanemarljivo malo prostora. Po anketah, ki jih naroča Nato, skoraj polovica prebivalstva v Sloveniji paktu ni naklonjena. Če že so v nekaj sekundah omenile shod “Ne Nato, mir nam dajte!”, niso pa na primer iskale kritičnega strokovnega mnenja, ki bi ga postavile ob bok mnenju tistih kravatarjev, ki so slavili na Brdu.
V marcu se je zvrstilo nekaj radijskih oddaj vezanih na obletnico vstopa v Nato. Zanimivo ali pa tudi ne je, da so bili v vlogi strokovnjakov na tem področju povabljeni izključno zagovorniki Nata (npr. Studio ob 17h, Eppur si muove, Val202). V zunanjepolitični oddaji Radia Slovenija so ob hvaljenju zveze Nato sicer dodali “pomanjkljivosti”, a so bile te omejene na to, da oboroževanju in Natu namenjamo premalo denarja in da zahteve imperialističnega tabora država izpolnjuje prepočasi. Niso se pa na primer preizpraševali o smiselnosti in dejavnostih Nata, ki vsekakor niso mirovniške. Enak problem glede enostranskega poročanja in gostov zgolj s strani zagovornikov smo opazili tudi v drugih oddajah nacionalnega radia.
V Studio ob 17h je Damir Črnčec, državni sekretar ministrstva za obrambo, nekdaj pa skrajnodesni kolumnist, dejal, da je podpora Natu v Sloveniji v resnici zelo visoka. Navrgel, je, da je 52 odstotna podpora dosežena brez kampanje. A glede na našo analizo medijskega poročanja lahko brez slabe vesti trdimo, da medijska kampanja za Nato poteka neprestano in izredno agresivno. Največ kaj so mediji poročali o stališču nasprotnikov Nata je bilo izredno skopo, manj kot minutno poročilo s protesta “Ne Nato, mir nam dajte!”. Pri tem so polovico časa na radiu in televiziji ter prostora na spletu namenili omembi tega, da so na protest prišli tudi poslanci Levice. Če ne bi bilo organiziranega protesta in poziva za mir in solidarnost, ki ga je podpisalo več kot 30 organizacij, ne bi bilo niti teh nekaj sekund prostora za kritiko Nata.
Sprašujemo se tudi o ustreznosti formata, kjer mediji zgolj povzemajo govor predsednice države brez da bi se vprašali o vsebini povedanega ali na netočnosti opozorili. Citiramo MMC: “Pirc Musar je nadaljevala, da smo po 2. svetovni vojni v Evropi uživali razmeroma dolgo obdobje stabilnosti, vseeno pa so sodobne grožnje večplastne, hibridne in vse pogosteje povezane z napredno tehnologijo. “To lahko spremljamo v vojni na evropskih tleh, v Ukrajini, ki je žrtev ruske agresije, na Bližnjem vzhodu, kjer po grozljivem pokolu, ki ga je Hamas izvršil nad izraelskimi civilisti, še vedno spremljamo nepojmljivo nasilje izraelskih oblasti nad palestinskim prebivalstvom v Gazi, kjer je že več deset tisoč žrtev, ter v številnih drugih konfliktih po svetu,” je dejala.” Ob dejstvu, da države članice Nata financirajo oboroževanje Izraela, je bizarno poslušati predsednico, ki ob tem rešitev vidi prav v Natu, hkrati pa izraža obžalovanje zaradi vojne v Gazi. Nato ni čisto nič pripomogel za ustavitev genocida, govoriti o Palestini v kontekstu vojaške imperialistične zveze držav, je bizarno. Novinarke in novinarji z osnovnim poznavanjem zgodovine in dogajanja bi morali vsaj opozoriti na nelogičnost in dvoličnost izjave. Če spet uporabimo liberalni argument, jim to nalaga 4. člen novinarskega kodeksa, ki pravi, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.
A zamolčali so marsikaj. Tudi to, da Nato ni obrambna sila, ampak vojaška, imperialistična. Pozabili so omeniti, da Nato izvaja agresivno vojaško politiko, ki je namenjena vzdrževanju kapitalističnega sistema. No, to ni popolnoma res. Na spletni strani MMC Enostavno so bili kar jasni glede nazorske usmeritve pakta, saj so zapisali: “Zveza NATO je bila ustanovljena, da bi preprečila komunističnim državam napade na ostale evropske države.” V nadaljevanju so pristavili, da sta “glavna cilja zveze Nato mir in svoboda”. Mir in svoboda! Da, ampak za koga? Samo v zadnjih treh desetletjih so sile Nata oziroma vojske njegovih vodilnih članic napadle ZR Jugoslavijo, Afganistan, Irak, Somalijo, Sirijo in Libijo. V teh vojnah je življenje izgubilo več kot milijon ljudi.
Ob tem, da bi naj bili novinarji avtonomni se sprašujemo, zakaj takšno poročanje na javnem mediju? Lahko bi rekli, da novinarji zaradi preveč zadolžitev slabo poznajo temo, ki jo pokrivajo ali pa jo pokrijejo na hitro. Ob dejstvu, so imele oddaje praviloma dva do štiri goste, nas ta argument ne zadovolji. Vsekakor so pri nas na voljo strokovnjaki, ki so do Nata kritični in bi bil relevantni sogovorniki. Le poklicati jih je treba. Moda gre ponekod res za uredniško politiko, a vsekakor uredniška politika ne sega na celotno javno rtv, novinarji imajo neko stopnjo avtonomije, zato so delno tudi sami odgovorni za svoje poročanje.
Mainstream mediji nekaterih pogledov, predvsem kritičnih do kapitalistične mitologije, ne objavljajo ali pa jih objavijo kot občasno zanimivost, o tem smo na Rdeči pesi že pisali in govorili. Zakaj? Novinarji po večini izhajajo iz podobnih družbenih ozadij kot nosilci oblasti, šolajo se v istih šolah, informacije dobivajo iz istih virov, posledično izhajajo iz istih predpostavk. A čeprav se na vse pretege trudijo svoje poročanje zaviti v tančico nepristranskosti in objektivnosti, jim niti to ne uspeva. Novinarji vsekakor so psi čuvaji, kot si pregovorno pravijo, a skrbno čuvajo predvsem kapitalizem.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega