V torkovem jutru se je na cesti Tolmin – Kobarid zgodila nesreča avtobusa, v kateri je bilo poškodovanih pet potnic in potnikov ter avtobusni voznik, sicer filipinski državljan. Avtobus je v levem ovinku zapeljal s ceste in končal pod njo. Na srečo nihče od njih ni v življenjski nevarnosti, večina pa jih je trenutno že v domači oskrbi. Kmalu po tem, ko se je novica o nesreči razširila, so spletna omrežja napolnili komentarji kot so “Te kristuse črne je treba nagnat tja od koder so prišli”, “Doma kamelo pr ns pa kr avtobus” in “Prekleti samomorilski črnuhi”.
Toda kdo je zares odgovoren za slabo stanje javnega potniškega prometa in s tem tudi za ogrožanje varnosti vseh udeleženk in udeležencev v prometu? So to res voznice in vozniki avtobusov ali se za njimi skrivajo lastniki kapitala, ki na račun nižanja delavskih standardov in preko kovanja vse večjih dobičkov ogrožajo vse delovne ljudi?
Osrednja avtobusna prevoznika, Nomago in Arriva, ki izvajata več kot 80 % medkrajevnega cestnega javnega potniškega prometa v Sloveniji, sta v letu 2025 skupaj zabeležila več kot 12,5 milijona evrov dobička. Glavnino tega z računa koncesij za opravljanje javne gospodarske službe (medkrajevni javni potniški promet) in opravljanja vedno dražjih prevozov za namene šolskih izletov ter ekskurzij, ki postajajo vedno bolj nedostopni za vse večje število šolajočih se otrok.
Golo zasledovanje profitnega motiva, tudi v primeru Nomaga, ki je sicer v 100 % lasti Slovenskih železnic, vendar se njegov poslovni model in notranja organizacija v ničemer bistveno ne razlikuje od Arrive, vodi do nenehnega poslabševanja delovnih pogojev tam zaposlenih delavk in delavcev. Špara se pri plačah, špara se pri opremi in vzdrževanju avtobusov, špara se pri obračunavanju delovnega časa, špara se pri dodatnih zaposlitvah, vse več je avtoritarnosti in samovolje lastnikov in šefov, urniki voznic in voznikov so vse daljši in vse bolj nepredvidljivi, pogosto pa jih izvejo celo zgolj en dan vnaprej.
Da bi zadržali visoke profite, še dodatno otežili delavsko organiziranje, disciplinirali obstoječe delavke in delavce ter znižali delavske standarde, se vodstva omenjenih podjetij (pod skrbnim očesom kapitalistične države) poslužujejo tudi množičnega uvažanja delavcev iz tujine. Mnogokrat jih kot sardine natrpajo v stanovanja, ki so slučajno v lasti kakšne osebe, povezane z lastniki/upravljalci podjetja, jim ne zagotovijo ustreznega uvajanja in kvalitetnih, časovno in lokacijsko dostopnih ter brezplačnih tečajev slovenskega jezika. Ko pa se zgodi nesreča, pa si lastniki kapitala in vodstva podjetij pilatovsko umijejo roke in veselo pritrjujejo rasističnim izbruhom sovraštva.
Pri tokratni ali kateri drugi nesreči ne gre preprosto za zdrs iz ovinka. Gre za vožnjo v napačno smer, kjer za volanom sedijo oblastniki, ki podeljujejo koncesije, strokovne službe, ki ne opravljajo nadzorov nad brezhibnostjo tehničnih sredstev, in lastniki kapitala, ki si vsako leto v žepe pospravijo več milijonov evrov. Ceno te vožnje v napačno smer pa plačujemo vsi – delavke in delavci v javnem potniškem prometu, potnice in potniki ter celotna družba. Zato je prav, da lastništvo in upravljanje javnega potniškega prometa preide iz zasebnih rok v odgovornost celotne družbe. Le skozi takšno podružbljanje lahko namreč zagotovimo kakovosten, varen in dostopen javni potniški promet.
Vir fotografije: TV Slovenija
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega