Natrpanim kokošim v kleteh družbo delajo kadavri v različnih fazah razkroja. Jajca počivajo na truplih. Mrtva glodalca ležita na prašnih tleh. Kokoši ne morejo niti zaprhutati s krili.
Vse to in še več prikazujejo v začetku januarja objavljeni skriti posnetki baterijske reje kokoši. Premierno so bili objavljeni v oddaji Tarča, primer so pozneje spremljali tudi ostali mediji.
Ne gre za ekscesni primer, ampak za sistemski problem, so ob objavi opozarjali pobudniki. Baterijska reja kokoši je neizpodbitno slabša z vidika dobrobiti, pa če je še tako sterilna in po po pravilih, pri pisanju katerih ima kapital veliko moči. Kokoši še vedno nimajo dovolj prostora, da bi razprle krila, izvajale peščeno kopel, raziskovale okolico. To pri njih povzroča stres in frustracijo. In če kot družba uporabljamo živali kot čuteča bitja za prehrano, imamo do njih odgovornost. Ekscesi, vidni na posnetkih, so del nepravičnega sistema, ki mu je mar izključno za profit. V primeru dotičnega spornega rejca je to neizpodbitno.
Inšpekcija je pri rejcu po medijski objavi opravila nadzor. Odkrila je neodstranjena trupla, bolne kokoši in umazane kletke. 15. januarja je bila rejcu vročena odločba z roki za odpravo neskladnosti. Danes je inšpekcija dodatno odkrila, da je rejec v pakirnem centru lastna jajca označeval z oznako, ki pripada drugemu izvajalcu dejavnosti. “Jajca so bila v prometu zavajajoče označena kot kokošja jajca iz ekološke reje. Da gre za neskladje oziroma zavajanje potrošnikov, je potrdil tudi pregled pri izvajalcu dejavnosti, katerega oznaka je bila zlorabljena. Njegov žig se namreč razlikuje od ponarejenega žiga, ki je bil uporabljen v pakirnem centru, kjer je bil opravljen nadzor,” so zapisali v izjavi za javnost. Rejcu je bilo ustno odrejeno, da mora nemudoma izvesti postopke umika in odpoklica za vsa jajca, ki so neustrezno označena, saj gre za zavajanje.
Odkrita sporna praksa ni skladna z zakonodajo in bi jo inšpekcija v svojih rednih pregledih morala zaznati. Pa je ni. Prav tako se zastavlja vprašanje, zakaj rejec dobiva zgolj zahteve za spremembo prakse in zdaj umik spornih jajc. Zakaj niso sankcije večje? Kakšen je sploh namen inšpekcije, če skrivni snemalci in praktično vedno odkrijejo takšne ali drugačne anomalije? Kaj je v ozadju tega konkretnega primera še ni znano, lahko pa si na podlagi preostalih težav inšpekcije ustvarimo širšo sliko problema.
Veterinarska inšpekcija ima pri svojem delovanju kar nekaj omejitev. Prva izmed njih je delovanje znotraj pravnih okvirjev. To pomeni, da mora pri svojem delu slediti zakonodaji, ki je takšna kot je. Aktivisti so z javnimi objavami in drugimi aktivnostmi lahko bolj učinkoviti, saj poskrbijo, da takšna objava ne utone v pozabo in da je javnost vključena v sam proces. Bolj učinkoviti pa so lahko tudi z vidika skrivnega snemanja. Snemanje namreč poteka brez vednosti rejcev.
Kar se tiče neodvisnosti veterinarskih inšpektorjev, je še ena pomembna ovira. In sicer da inšpektorji nadzorujejo na svojem regijskem področju. Kar pomeni, da izvajajo nadzor svojih sosedov, sokrajanov, nemalokrat celo osebnih prijateljev. To priznavajo celo rejci sami. Neodvisnost nadzora bi se lahko vsaj nekoliko izboljšala, če bi na primer nadzor na ptujskih farmah izvajal inšpektor iz Nove Gorice. Za dobro mero so inšpektorji pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni. V praksi to pomeni, da ko nekaj odločijo, tako je, razen, če se kdo izrecno pritoži.
Veterinarska inšpekcija deluje v okviru Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Njen obseg dela je tako precej širok in se v večji meri ukvarja z varnostjo hrane kot pa z nedobičkonosno dobrobitjo živali. Večina inšpekcij se sooča še s premajhnim številom zaposlenih, kar dodatno zavira njihovo proaktivnost.
Dodatno se je veterinarska inšpekcija v primeru skritih posnetkov omadeževala sama. Spomnimo. Novinarka Tarče je želela posnetke pokazati precej pred oddajo, pa si jih na inšpekciji niso želeli ogledati. Razlog❓ Če bi si jih, bi posnetke morali obravnavati kot prijavo. Čeprav je šlo v tem primeru predvsem za piarovski polom, pa nam to pove marsikaj o delovanju inšpekcije, ne samo veterinarske. Upravičeno se lahko vprašamo, če je mar ta zavestna ignoranca bolj pogosta kot se zdi.
Pa da ne bo na zatožni klopi samo veterinarska inšpekcija. Kako je na primer mogoče, da delovna inšpekcija ne preveri raznoraznih agencij in pogojev agencijskih delavcev? Ali pa zakaj ne gre na gradbišče samoiniciativno preveriti pogojev gradbenih delavcev. Ali pa pogojev novinarjev v medijskih hišah, čistilk v čistilnih servisih, delavcev v tovarnah, kuharic in natakaric v restavracijah. Zakaj inšpektorat za stanovanja ne ukrepa ob javno objavljenih bizarnih oglasih in zgodbah najemnikov?
Pričakovanje, da bodo inšpektorji in inšpektorice marširali od podjetja do podjetja in preverjali pogoje ljudi, živali in okolja, je iluzorno. Inšpekcija v svoji osnovi zgolj izvršuje naloge ministrstev in bolj ali manj skrbi, da so dejanja v skladu z zakoni.
Zakonodaja v kapitalistični državi je pisana v prid kapitala. Izkoriščani, bodisi gre za ljudi ali živali, so zajeti toliko, da ustvarja občutek pravičnosti. Zato se ne gre preveč zanašati nanjo ali se čuditi o njeni neučinkovitosti. To seveda ne pomeni, da inšpekcije nima smisla vključiti v proces na nobeni točki. Prijave na inšpekcijo ali morebitne tožbe so lahko koristne kot orodje pri širšem boju za boljši jutri. S prijavo če ne drugega, damo vedeti kapitalistom, da niso tako zelo vsemogočni in da se jim ne bomo pustili ustrahovati. Če želimo doseči trajni in dolgoročni politični učinek, se ne smemo zanašati zgolj na delovanje inšpekcije. Poseči moramo v korenine problema, se organizirati in narediti to, kar je najbolj učinkovito za drugačno in pravično prihodnost.
Kljub temu pa je pomislek , zakaj ljudje kršitev bolj redno in dosledno ne prijavljajo, upravičen. Pri delu na črno je resda lastnik podjetja in šef v večji meri kaznovan kot delavec. Ampak že najmanjša možna kazen, 1000 evrov lahko za delavca predstavlja bistveno večjo eksistencialno grožnjo kot pa najnižjih 2000 evrov za šefa. Zaradi iluzije pravičnosti prava se ljudje pogosto hitro zadovoljimo z nezadostnimi ugotovitvami inšpekcije.
V primeru kršitev na posneti kmetiji so sicer inšpektorji ugotovili nepravilnosti, ampak sankcije so, pričakovano, prenizke. Inšpekcijski nadzor, bodisi na posnetih kmetijah, bodisi v podjetji ali stanovanjih, zgolj ohranja status quo. Ni merilec pravičnosti, ampak merilec trenutnega stanja v družbi. Za kapital so kazni prenizke, izkoriščani pa nemalokrat na račun prijav pridobimo premalo ali pa celo ogrožamo tudi lastno eksistenco.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega