Zgodovinopisje ima florentinsko bankirsko družino Bardi za začetnico »trgovinske revolucije«, ki je v poznem srednjem veku ustvarila osnovo, v kateri mnogi prepoznavajo izvore kapitalizma. Družine Bardi, Peruzzi in Acciaiuoli so na prehodu iz 13. v 14. stoletje zlomile omejitve srednjeveške samooskrbne ekonomije, organizirale trgovino na dolge razdalje in bančno poslovanje širom po Sredozemlju in Evropi. Večina pa družino pozna po bankrotu, da je posodila tedaj nepredstavljivo veliko vsoto angleškemu kralju, ki je ni mogel odplačati in potegnil v bankrot tudi svoje posojilodajalce. Posojila vladarjem so bila v tistem času nujno zlo v mednarodni trgovini. Če so trgovci hoteli dovoljenje za trgovanje, so morali posojati vladarjem ali jih podkupovati. Anglija je imela zelo želeno blago, angleško volno, ki se je lahko izvažala le s kraljevim dovoljenjem. Kralj je nasprotno za posojila prepuščal svoje prihodke iz rudnikov srebra, pristaniških carin, kraljevih dohodkov na Irskem in druge »malenkosti«. Ta kompleksna menjave se sčasoma ni več izšla. Kralj Edvard III, ki se je posvečal bolj vojaškim osvajanjem kakor financam, dolga ni odplačal in družina Bardi je leta 1346 je bankrotirala.
Z bankrotom je zgodovinopisje izgubilo zanimanje za družino Bardi. Našlo si je druge zgodovinske osebe, ki so zamenjale odhajajoče zgodovinske subjekte. Družina Bardi je opravila svojo zgodovinsko nalogo in se izgubila v banalnosti življenja. Italijanski zgodovinar Carlo Cipolla pa se je poglobil v vprašanje, kaj so počeli člani družine po bankrotu. Iz gradiva je nastal spis Uomini duri (Trdoživi moški), ki se bere kot pitoreskni roman o prekucuhih, roparjih in poneverjevalcih. Cipolla pripoveduje, da so leta 1340 člani družine Bardi sodelovali v zaroti proti florentinski republiki. Bili so že del florentinske plutokracije, a republikanska politika jih je utesnjevala, na primer, da se vsi politični in administrativni predstavniki izbirajo z žrebom. Toda zarota je bila razkrita, hitro zadušena in zarotniki izgnani. Zarotniki iz družine Bardi so se zatekli v grad Vernio, ki je imel sijajno lego. Stal je ob glavni cesti med Bologno in Firencami, ki so jo uporabljali potniki in trgovci. Bardijci so izkoristili priložnost, ropali tujce in vse druge, celo menihe. Republika je naposled morala poslati vojsko, da je oblegala grad in jih prisilila, da so prepustili grad republiki. Med raznimi pomilostitvami in ponovnimi izgnanstvi so se člani družine Bardi lotili ponarejanja denarja. Postavili so že kovnico in našli mojstre, vendar je bila prevara odkrita. Mojstra, ki so ju uspeli ujeti, so v Firencah živa sežgali, ostali pa so bili obsojeni na grmado v odsotnosti. Toda le tri leta pozneje so Bardijci že opravljali administrativne in diplomatske naloge za florentinsko republiko. Za skromno plačilo jim je bilo vse oproščeno, lahko so celo živeli v gradu Vernio in niso jih preganjali, čeprav so še naprej ropali potnike.
Zgodovinarju Cipolli je s to študijo morda uspelo odkriti novo zgodovinsko zakonitost. Države razvitega severa se kot odhajajoči zgodovinski subjekti vedejo podobno kot člani družine Bardi. Ko so izgubili gospodarsko moč in mednarodni vpliv, se vedejo razbojniško, smešno po nerodnosti in strašljivo po okrutnosti.
Potem ko so bile ZDA vojaško poražene v Afganistanu, zadržujejo denarne rezerve, sedem milijard dolarjev, ki jih je Afganistanska nacionalna banka hranila v ZDA. Ker so to sredstva tuje suverene države, naj bi bila nedotakljiva. Nekdanji predsednik ZDA Joe Biden se je leta 2022 vseeno odločil, da se polovica teh sredstev nameni žrtvam napadov 11. septembra 2001. Druga polovica pa bi bil sklad, iz katerega bi se financirala humanitarna pomoč za Afganistan. To se je zgodilo v času, ko je Afganistan doživljal gospodarsko krizo in lakoto. Celo feministične organizacije so Bidnovi odločitvi nasprotovale in 72 družin, katerih člani so umrli v septembrskem napadu, je podpisalo peticijo, da nočejo odškodnine. Na drugi strani je imel Afganistan s samim napadom samo to, da je njegov vodja živel v Afganistanu. To je človek, ki ga ZDA niso pripeljale pred sodišče, temveč so ga maščevalno usmrtile skupaj z njegovimi družinskimi člani. Newyorški sodnik je preprečil izvršitev predsednikove odločitve, ker da ZDA ne more razpolagati s sredstvi tuje suverene države, vendar ZDA še vedno zadržujejo denarna sredstva. To utemeljujejo z argumentom, da bo Afganistan financiral teroristične organizacije.
Drugi primer je Združeno kraljestvo, ki zadržuje 33 ton venezuelskih zlatih palic. Venezuelska centralna banka jih je hranila pri Bank of England. Leta 2019 je vlada zahtevala zlato, a jo je Bank of England zavrnila, ker da je za Združeno kraljestvo legitimni predsednik Juan Guaido, ne pa Nicolás Maduro. Vlada je sprožila sodni postopek, med pandemijo je navajala, da potrebuje rezerve za nakup cepiv, a jo je sodišče vseeno zavrnilo. V sodni proces se je vključil še Juan Guaido, ki je zahteval dostop do državnega zlata. Ker so mu ZDA dale del denarnih rezerv, ki jih je Venezuela hranila v ZDA, se ji lahko privoščil britanske odvetnike. Guaidoja so potem odstavili njegovi lastni privrženci, sodni postopek pa po šestih letih še vedno traja.
Tretji primer je s celinske Evrope. Evropska komisija in države članice EU iščejo načine, kako bi se polastile denarnih rezerv ruske centralne banke, s katerimi bi financirale vojno proti Ruski federaciji. Obresti je Evropska komisija že uporabila za zavarovanje preteklih posojil Ukrajini. Zdaj potrebuje dodatnih 140 milijard evrov, da lahko ohranja ukrajinsko javnofinančno stabilnost in vojaške zmogljivosti. Za vojno bi lahko države EU prispevale denar iz državnih proračunov. A ker vlade očitno menijo, da tega računa ne morejo izstaviti volivkam in volivcem, Evropska komisija želi financirati novo posojilo z glavnico ruskega depozita. Ob tem poskusu je belgijski predsednik vlade Bart De Wever obzirno, vendar jasno razložil, da je po mednarodnem pravu to kraja. Evropska vojna histerija ga zato prikazuje za omahljivca. Je pa vendarle dosegel, da je Evropska komisija zaseg ruske glavnice odložila, ni pa ga opustila.
Slovenija je med članicami EU, ki goreče podpirajo načrt Evropske komisije. Ko je De Wever zahteval, da morajo države članice EU dati državne garancije v sorazmernem deležu, če bi Ruski federaciji nekoč uspelo dobiti svoja sredstva nazaj, je bila Slovenija takoj pripravljena ustreči s 500 milijonsko državno garancijo. Zahteva ministra Boštjančiča je bila le, da se tega ne prikazuje kot javni dolg. S statistično akrobacijo, s premikanjem zneskov med postavkami, se lahko prikrije javna zadolženost, ne more pa se prikriti sodelovanja pri kraji.
Prispevek je za Rdečo peso pripravila Maja Breznik.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega