Ko desničarji napovedujejo ukinitev financiranja nevladnikov, saj da samo parazitirajo na davkoplačevalskem denarju, se liberalci oglašajo, da gre za napad na demokracijo. Toda kakšna je dejanska vloga civilne družbe v kapitalizmu? Kje se nevladniki pozicionirajo v razrednem boju? Na ta vprašanja so odgovarjali na decembrskem bralnem večeru, ki ga vsak mesec organizira Socialistrski bralni krožek v prostorih Krajevne skupnosti Koper Center.
Tokrat so brali izbrana poglavja iz knjig Tomaža Mastnaka Civilna družba in Antonia Gramscija Civilna družba in država.
Skozi Mastnakovo analizo so se posvetili vzponu civilne družbe v postsocialističnem prostoru in njeni umeščenosti v procese politične in ekonomske tranzicije v času »osamosvajanja« Slovenije. Poseben poudarek je bil namenjen kritiki razumevanja civilne družbe kot samoumevno demokratičnega in nevtralnega prostora. Mastnak namreč pokaže, da se civilna družba pogosto vzpostavlja kot ideološki nadomestek za politično delovanje in kot mehanizem prilagajanja družbe obstoječim razmerjem moči. Tako je civilna družba v času tranzicije in že pred njo služila legitimaciji prehoda v kapitalizem, normalizaciji privatizacije in uveljavljanju tržne logike.
Za Gramscija civilna družba ni »tretji sektor« družbe, niti protiutež državi. Državo razume kot celoto politične in civilne družbe. Politična družba deluje predvsem s prisilo prek zakonov, policije in vojske, medtem ko civilna družba deluje s privolitvijo, skozi kulturo, izobraževanje, medije, religijo, navade in vsakdanje prakse. Civilna družba je torej prostor, kjer se vzpostavlja hegemonija, kjer ljudje sprejmejo obstoječi družbeni red kot normalen, naraven in neizogiben. Pomembno je razumeti, da oblast ni le nekaj, kar nam je vsiljeno, temveč tudi nekaj, v kar smo pogosto sami vključeni.
Toda Gramsci tu naredi ključen obrat. Prav zato, ker je civilna družba prostor hegemonije, je hkrati tudi prostor boja. V njej se lahko razvije protihegemonski projekt, nova politična zavest, nova kultura in novi načini mišljenja in organiziranja. Civilna družba je torej hkrati mehanizem oblasti in potencialni prostor emancipacije.
Razprava na krožku se je nato osredotočila na razmerje med civilno družbo, državo in nevladnimi organizacijami ter na vprašanje, ali nevladne organizacije (NVO-ji) prispevajo k politični emancipaciji ali pa prej k depolitizaciji družbenih konfliktov. NVO-ji so pogosto predstavljene kot hrbtenica civilne družbe in v mnogih primerih res opravljajo nujno delo, ki ga država zanemarja: pomagajo najranljivejšim skupinam, zagovarjajo pravice in ustvarjajo prostore solidarnosti. Vendar pa v večini primerov predstavljajo tudi past, saj namesto množičnih gibanj dobimo projekte, namesto zahtev po pravicah predloge programov, namesto konflikta pa partnerstvo in dialog.
NVO-ji lahko do določene mere služijo kot orodje emancipatornega boja, če se zavedamo strukturnih in ideoloških omejitev, znotraj katerih delujejo. Sami po sebi torej niso dovolj in vsekakor ne predstavljajo osrednjega sredstva spreminjanja ekonomsko-političnega sistema.
Gostujoče pero so pripravili v Socialistrskem bralnem krožku
GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega