Pred 80 leti je bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, najprej poimenovana Protiimperialistična fronta. Med drugo svetovno vojno je ta kolektivni organ, ki ga je sestavljalo 18 skupin različnih političnih barv, pod vodstvom Komunistične partije Slovenije, vodil politični in oboroženi odpor proti nacifašističnim okupatorjem in domačim kolaborantom.
Partija, ki je pred vojno štela približno 1200 članov in članic, je skupaj s svojimi tovariši in tovarišicami po Jugoslaviji vodila edino uspešno politiko “ljudske fronte”, ki je bila takrat uradna protifašistična politika mednarodnega komunističnega gibanja. Zaradi široke politične zastavitve partizanstvo ni ostalo omejeno na občasne gverilske akcije (kot na primer v Franciji), pač pa se je razvilo v pravo vojsko, ki je na vrhuncu štela več kot 38 tisoč pripadnikov. A odpor ni bil le vojaški, temveč tudi kulturen in političen – partizanska revolucionarna oblast ni bila “vsiljena” po vojni, temveč se je na osvobojenih ozemljih in v podtalju okupiranih mest razvijala že med vojno. O tem pričajo številni politični organi na vseh ravneh, tiskarne, kulturna produkcija in nenazadnje omrežje več kot 240 partizanskih bolnišnic s pet tisoč ležišči, kjer se je med vojno zdravilo 22 tisoč ranjencev in bolnikov.
Današnji dan bodo verjetno zaznamovale raznolike miselne akrobacije, ki bodo, vsaka s svojimi naklepi, poskušale narodnoosvobodilni moment partizanskega boja ločiti od njegove revolucionarne vsebine (in posledic). Na eni strani liberalci slavijo “poštene fante”, ki so šli v partizane zavoljo boja proti fašizmu in tujim zavojevalcem, a so jih zavedli pretkani komunisti in njihovo naivnost izkoristili za vzpostavitev “rdečega totalitarizma”. Podoben argument uporabljajo desničarji, ki trdijo, da so domači izdajalci že vnaprej sprevideli podle namene “boljševikov” in so se na stran Hitlerja ter Mussolinija postavili zato, da bi slovenski narod zaščitili pred komunizmom.
Obema je skupno, da partizanskega boja in privlačnosti komunizma kot ideje in obeta, nista sposobni razumeti v konkretnem zgodovinskem kontekstu. Tako širok partizanski boj in njegova revolucionarna vsebina sta bila mogoča le, ker sta izšla iz politično-ekonomskih protislovij slovenske (in jugoslovanske) družbe, ki so jo “mali ljudje” – bodoči partizani – občutili predvsem kot desetletja socialne bede in zatiranja. Šele ko je partizanski boj postavljen v ta kontekst, ga je mogoče razumeti kot to, kar je bil – do konca zaostren razredni boj oziroma revolucija.
A naj slavna zgodovina ne bo povod za razorožujočo nostalgijo, ampak navdih in lekcija za današnje in prihodnje boje. Že današnji protivladni protest v Ljubljani, na katerem se bomo zbrali popoldne, se navezuje na duha upora OF, pozivi k “novi OF” pa so že skoraj folklora na levici.
Vendar je bolj kot ponavljanje praznih gesel in poskusov posnemanja zgodovine potrebno razmišljati o današnjem položaju in možnostih. Antijanšizem kot osrednje vodilo protestov ne bo dovolj, tako kot antifašizem ni bil dovolj za OF. Brez prepoznavanja in kritike razrednega projekta Janševe vlade ter hkrati njegove strankarske opozicije ne bo mogoče prekiniti z drsenjem v avtoritarnost in neenakost, saj s priseganjem na antijanšizem in branjenjem kapitalistične liberalne demokracije (ki je aparat zatiranja delovnih ljudi) ne bo mogoče pritegniti širokih množic, kakor je to uspelo OF pred osemdesetimi leti.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega