Zraven nižje motivacije bi naj dvig minimalne plače povečeval plačno uravnilovko, oteževal zaposlovanje mladih ter vodil v podražitve storitev in izdelkov, nas straši glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc. Po besedah tega ekonomističnega veleuma naj bi bilo zaradi tega ogroženih 16 000 podjetij in 66 000 delavcev.
Bojan Ivanc je za RTV še navrgel, da je v podobni situaciji leta 2010, ko se je minimalna plača dvignila za več kot 20 odstotkov, v štirih letih delo izgubilo več kot 60 000 zaposlenih. Ob tem je »priznal«, da je takrat vlogo igrala tudi gospodarska kriza. Nenavadno je, da izgubo delovnih mest v času gospodarske krize naš ekonomist primarno vali na dvig minimalne plače in ne svetovni gospodarski kolaps.
Podatki na SURS-u kažejo, da je do najhitrejšega odpuščanja v času krize prišlo že leta 2009, torej še pred zvišanjem minimalne plače leto za tem. Tudi podjetja so začela propadati že leta 2009. Četudi bi držalo, da je dvig minimalne plače pripomogel k propadu nekaterih šibkejših podjetij, pa to nikakor ni bil glavni vzrok. Razlog je bila velika gospodarska kriza, ki jo je sprožil pok nepremičninskega mehurčka v ZDA, ki je za sabo potegnil velik del svetovnega gospodarstva.
Podobno se je zgodilo v Sloveniji. Zaradi velikega porasta gradbene aktivnosti se je pred krizo povečalo število zaposlenih v gradbeništvu, vrhunec je doseglo v letih 2008 in 2009. Po drugi strani pa lahko ohlajanje gospodarske aktivnosti v industriji, ki se odraža po odpuščanju zaposlenih pospešeno spremljamo že od leta 2008. V času krize je brez služb torej ostalo veliko delavcev, najkrajšo so pri tem potegnili predvsem zaposleni v industriji in tuji gradbeni delavci.
Krize, kot je bila tista pred dobrimi petnajstimi leti, niso posledica nekih zunanjih dejavnikov, kot nas prepričujejo malomeščanski ekonomisti, kot je Ivanc. Iskanje krivca v zunanjih dejavnikih, pa naj bo to grda država, ki omejuje svobodno podjetniško pobudo, ali pa sončeve pege (ja, resno, že od 19. stoletja obstaja žlahtna tradicija iskanja povezav med sončevimi cikli in kapitalističnimi krizami, ki jo je začel William Stanley Jevons) in ne v samem načinu delovanja kapitalističnega sistema proizvodnje je eno izmed najmočnejših orožij ideologov kapitala (poleg dejanskega orožja, ki ga usmerja država). Resnica je seveda drugačna. Ker podjetja med seboj brezglavo tekmujejo zasičijo trg s proizvodi, ki jih ne morejo prodati in za sabo v propad potegnejo svoje dobavnike, predvsem pa delavce, ki se vsak dan meljejo v flajšmašini kapitala.
Danes minimalno plačo prejemajo predvsem mlajši, manj izobraženi in tuji delavci v manj specializiranih poklicih. Med sektorji je največji delež zaposlenih na minimalcu v gradbeništvu, prometu in skladiščenju, gostinstvu ter »drugih dejavnostih«. Vse to so panoge, v katerih prevladujejo vedno bolj prekarni pogoji, več je tujih delavcev, delavci niso sindikalno organizirani. Prav tako pa vse napovedi za te sektorje napovedujejo, da bo v njih vedno več zaposlenih. Še en dokaz, da prihaja do razrasta usranih šihtov.
Precej bolj točno kot trditve ekonomskega velemua je, da se je minimalna plača glede na zakonodajni minimum dvignila za vsaj 100 evrov premalo. Izračuni ministrstva so namreč temeljli na pomanjkljivi prehranski košarici, pozabili pa so vključiti še zvišanje najemnin, stroškov prevoza in položnic za telefon. Skratka, tukaj ne govorimo o cifri, ki bi delavce “motivirala” za nek dodaten luksuz, ampak o cifri, ki jih drži na meji preživetja.
Dvig minimalne plače tako koristi najranljivejšim skupinam delavcev, posredno pa povzroči tudi dvig ostalih plač. Sam po sebi ni vzrok za odpuščanja in propad podjetij, ne, to je ena temeljnih značilnosti kapitalističnega načina proizvodnje, ki se po svetu razrašča kot rak. Zgolj dokončna ukinitev tega parazitskega in izkoriščevalskega sistema bo končala katastrofalne gospodarske krize v katerih najbolj trpijo najranljivejši v družbi, kapitalistične elite pa jih izkoristijo za nadaljno kopičenje vedno bolj majave gore kapitala.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega