V Argentini je vlada Javierja Mileja pred kratkim sprejela izredno škodljivo in protidelavsko reformo dela, ki med drugim omogoča lažje odpuščanje, do 12-urni delavnik in omejevanje sindikalnega dela ter stavk. Zakon, ki se ironično imenuje Zakon o modernizaciji dela, bo velik nabor delavskih pravic izničil in stanje delavcev potisnil nazaj v čas pred velikimi zmagami delavskega razreda v pridobivanju vsaj osnovnih pravic.
Med drugim je cilj reforme zmanjšati obseg neformalne ekonomije, ki zajema več kot 40% prebivalstva. Odstotek sicer vključuje tudi tiste, ki se morajo obrniti k neformalni ekonomiji zaradi prenizkih plač v svojih formalnih zaposlitvah, kljub temu pa je delavcev in delavk v neformalni ekonomiji izredno veliko. Prav tako pa ravno podatek, da mora veliko ljudi ob svoji redni službi opravljati še neko obliko dela v neformalni ekonomiji, da si zagotovi preživetje, zelo poveden o stanju delavstva v Argentini. Zmanjšanje neformalne ekonomije naj bi povzročili ukrepi, kot je lažje zaposlovanje in odpuščanje delavcev, ki naj bi omogočilo lažjo in hitrejšo vključitev delavcev v formalni trg dela.
Kaj reforma zajema?
Reforma vpliva na več področij, največ škode pa bodo povzročile spremembe, ki jih uvaja v Zakonu o delovni pogodbi in Zakonu o sindikatih. Eden izmed členov, ki je v družbi požel največ neodobravanja, je denimo 42. člen, ki uvaja možnost dela do 12 ur brez nadurnega plačila, ostaja pa zgornja meja 48 delovnih ur tedensko. To pomeni, da delodajalci ne bodo več dolžni plačevati dodatka za nadurno delo, temveč se bodo dodatne ure lahko seštevale in porabile kot prosti čas. V času velikega povpraševanja se bodo tako delovniki lahko podaljšali tudi do 12 ur dela brez dodatnega plačila. Nadalje, zakon uvaja nižjo odpravnino ob odpuščanjih. Poleg tega bo država oblikovala sklad za pomoč pri delu, ki naj bi v nekaterih primerih delno pokril odpravnino odpuščenim delavcem in tako odpuščanje delavcev še pocenil.
Reforma tudi fragmentira dopust. Po prejšnji zakonodaji je delavec ali delavka morala del svojega dopusta porabiti v 14 neprekinjenih dneh, kar se sedaj krajša na 7 neprekinjenih dni dopusta. Veliko škode pa bo reforma pustila tudi s svojimi spremembami Zakona o sindikatih, denimo razširjanjem kategorije nujnih storitev in s tem manjšanja možnosti stavk. Sektorji, ki so v novem zakonu vključeni med nujne storitve, lahko stavkajo le še v 50 % ali 75 %. To so izobraževanje, telekomunikacije, komunala, delovna mesta v komercialnem letalstvu, zasebne varnostne storitve, ipd. Prav tako zakon uvaja zahtevo po dovoljenju delodajalca za organizacijo skupščine delavcev, ki pa za svoj čas udeležbe na sindikalni skupščini tudi ne bodo plačani.
Zaradi odpora je kongres iz zakona odstranil najbolj problematičen 44. člen zakona, ki je predvideval 50 % bolniškega nadomestila v nekaterih primerih poškodbe izven dela.
Kako se je odzvalo delavstvo, sindikati in ti. progresivna politika?
Že v času sprejemanja reforme so se argentinski delavci večkrat odpravili na ulice, v nekaj primerih je proteste policija tudi nasilno zatrla. Ob sprejemanju reforme je več sindikalnih central, med njimi tudi največja Splošna konfederacija dela (CGT), sklicalo enodnevno splošno stavko 19. februarja. Čeprav je bila stavka na splošno ocenjena kot uspešna (ne v kakršnihkoli materialnih pridobitvah, temveč v številu stavkajočih), na velike sindikalne centrale leti več kritik, da so se k stavki spravile prepozno in za zaustavitev reforme naredile premalo. Ob stavki namreč ni bilo organiziranih večjih demonstracij, čeprav so te v različnih oblikah potekale že konec preteklega leta.
Naj bo jasno. Za reformo je kriv Milei in njegova vlada. Za reformo je kriv imperialistični sistem, ki za svoj obstoj potrebuje in zahteva poceni delovno silo in totalno ekonomsko in politično podrejenost perifernih držav in jih v to sili skozi mednarodne institucije, kot je mednarodni denarni sklad, v zadnji instanci pa skozi nasilje, kot lahko danes vidimo v Iranu, kot smo videli v Venezueli, kot vidimo na Kubi in pri še vedno trajajočem genocidu v Gazi. Vendar pa lahko skozi način sprejemanja reforme in relativno pomanjkanje odpora proti njej vidimo krizo sindikalnega gibanja in takozvane levice v vladi. Situacija, ki tudi Sloveniji niti približno ni tuja.
Velike sindikalne centrale nimajo dovolj članstva oz. je to članstvo pasivizirano zaradi odnosa birokratiziranega vodstva sindikatov, ki v zadnjih desetletjih daje prednost pogajanjem z vlado, namesto prisotnosti na terenu in aktiviranju članstva.
Vzporednice, ki jih lahko vlečemo s slovensko situacijo, se pokažejo tudi pri takozvanih progresivnih in levosredinskih strankah. Peronisti, ki naj bi v Argentini predstavljali bolj progresivno linijo in so v kongresu zbrani primarno v stranki Union por la patria so reformi sicer deklarativno nasprotovali, ampak je ostalo vse samo pri besedah in nič več. Namen tega prispevka ni primerjava slovenske in argentinske situacije (v Sloveniji na srečo tako katastrofalne reforme ni na vidiku in tako mizernih delovnih pogojev večina populacije še nima). Vseeno pa so tako razočaranja vredni odzivi »levih« strank, kot nemoč sindikalizma simptomatični v Sloveniji, Argentini in drugod. Pasivne strukture tistih, ki bi se morali boriti za delovne ljudi ter odsotnost organizacijske in mobilizacijske moči delavstva so pogoji, ki omogočajo kapitalistom nemoteno uničevanje vsega, kar si je delavstvo pridobilo s svojimi boji skozi zadnje stoletje in pol.
GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega