”Koliko stane Lika, mafija?”
„Pošto Lika mafijo?“ je slogan iniciative Gospić je naš dom, naperjen proti vsem, ki so omogočili, da je Hrvaška postala smetišče za evropske države.
Razkrito je bilo, da so oblasti v Gospić tihotapile odpadke iz Italije in Slovenije, prav tako pa je Hrvaška tam nezakonito in na skrivaj odlagala svoje nevarne medicinske odpadke. Februarja 2025 je bilo javno razkrito, da je lokalna oblast v Gospiću na lokaciji imenovani Silos prikrivala 45000 ton nevarnih odpadkov. Primer Gospić tako spominja na organizirani kriminal, saj so v odlaganje odpadkov poleg podjetij, ki so organizirala tihotapljenje odpadkov na Hrvaško, vpleteni tudi državni aparat in institucije, ki so gluhe za zahteve državljanov, ki na to že leta opozarjajo.
Glavni akter pri zakopavanju odpadkov je varaždinsko podjetje Tipos Resurs, ki ga vodita Josip in Monika Šincek. Z njihovo pomočjo so v gospićki Silos iz Italije pripeljali približno 12000 ton odpadkov, iz Slovenije (iz podjetij Kolpa, Omaplast in Solar Ekspert) pa 1500 ton, odpadki pa so bili tudi iz Nemčije.
Odpadke so lažno kategorizirali kot “plastiko za recikliranje” in jih tako pripeljali na Hrvaško. Nato so del odpadkov zmleli, zaradi česar so bili bolj nevarni, in jih zakopali v zemljo. Poleg tega so mešali različne vrste odpadkov, posledično pa je bilo iz tal težko odvzeti vzorce in ugotoviti za kakšno kontaminacijo gre, saj so se rezultati že na razdalji 20 metrov znatno razlikovali drug od drugega. Po raziskavah vemo tudi, da se po tleh nevarne snovi širijo do 50 metrov od odlagališča, po zraku pa tudi do 200 metrov. Podtalnico v okolici pa so onesnažile tudi kemikalije PFAS. PFAS je skupina kemikalij, ki se v industriji uporabljajo že od štiridesetih let prejšnjega stoletja. Ljudje kemikalijam PFAS niso izpostavljeni samo preko vode, temveč tudi preko zraka in hrane. Kemikalije povzročajo povečano tveganje za več vrst raka, slabšo imunost, motnje v hormonskem delovanju, povišane ravni holesterola itd. Glavna težava je v tem, da obstaja na tisoče različnih kemikalij iz te skupine in da vse še niso bile temeljito raziskane. To pomeni, da ne vemo natančno, kako lahko posamezna kemikalija škodi okolju in zdravju ljudi. To je zato, ker se uporaba različnih kemikalij spreminja iz leta v leto in je nemogoče spremljati posledice vsake posebej.
V polperifernih državah, kot je Hrvaška, je zakon še bolj očitno kot v državah imperialnega jedra, le mrtva črka na papirju, posebno ko gre za minimalno zaščito narave in delavcev. Hrvaški zakon o varstvu okolja določa, da je treba pri varovanju zdravja ljudi in narave ukrepati preventivno. Žal se dogaja ravno nasprotno, saj namesto resnega saniranja onesnaženja, hrvaški premier Pleković izpodbija resnost grožnje, češ da nihče (še) ne trpi zaradi posledic zastrupljene narave. Kot v sprevrženi komediji pa hkrati aktivno dela na privatizaciji hrvaškega zdravstva.
Vladajoča in odgovorna stranka HDZ (pod vodstvom Andreja Plenkovića), ministrica za varstvo okolja Marija Vučković in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo David Vlajčić zagotavljajo, da je zadeva prenapihnjena in da se izkorišča v politično korist opozicije. Hkrati HDZ hinavsko v paniki obtožuje zagrebškega župana Tomislava Tomaševića za odpadke, ki so bili pripeljani in zakopani v Zagrebu, še preden se je sploh rodil. O sanaciji drugih lokacij, pa naj bodo tiste, povezane z Gospićem, kjer je del odpadkov končal tudi v Senju in Benkovcu, ali številne druge “črne točke”, na katere opozarjajo že desetletja, kot so Vranjic, Obrovac, Samobor, Pazin, Lovinac, Sovjak, Šibenik … pa ni govora.
Ocenjeni stroški sanacije samo za Silose v Gospiću se gibljejo od 50 milijonov do 100 milijonov evrov. Komično je tudi dejstvo, da je eno od podjetij, ki bo sodelovalo pri sanaciji, hčerinsko podjetje Kostak iz Krškega, ki je bilo pred kratkim samo vpleteno v škandal zaradi zakopavanja smeti. Kar civilna iniciativa Gospić je naš dom zahteva od vlade, je dokončen rok za sanacijo in odgovornost za vse vpletene, ki so sistematično ignorirali pozive državljanov in ki vedo za odpadke že od leta 2022. Zahtevajo popolno spremembo sistema, namreč Hrvaška trenutno ni sposobna ravnati niti s svojimi odpadki, kaj šele s tujimi. Prav tako od politike pričakujejo popolno transparentnost glede prihodnosti uvoženih odpadkov in sanacije že uvoženih odpadkov. Te zahteve so več kot upravičene, saj je poleg vsega že navedenega blizu enega izmed nelegalnih odlagališč pri Divoselu bila ugotovljena tudi onesnaženost podtalnice z mikroplastiko.
Vse to se dogaja v času, ko se v obliki izjemno suhega in vročega poletja kažejo posledice podnebnih sprememb, za katere je odgovoren kapitalizem, in kjer se v Liki, regiji Hrvaške, ki je bila vedno sinonim za nedotaknjeno naravo, čisto vodo in zrak, aktivno zastruplja eden najpomembnejših in osnovnih virov za življenje – voda.
Gostujoče pero iz tujine. Avtorica prispevka je aktivistka s Hrvaške.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega