Pred dnevi je na domači politični sceni veliko prahu dvignila odločitev Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, da bo vsak bodoči prvošolec ob začetku osnovnošolskega izobraževanja prejel izvod ustave. Sledili so odzivi z vseh strani in vnel se je pravi kulturni boj okoli vprašanja, ali je taka odločitev primerna ali ne. Kakor koli že – če k zadevi pristopimo čisto zdravorazumsko, potem se lahko resno vprašamo o premišljenosti takšne odločitve. Ali je res smiselno podeljevati ustavo otrokom, ki sploh še ne znajo brati? Vse skupaj deluje kot cenena piarovska poteza.
Ob tem pa se zastavljajo tudi nekatera pomembna vprašanja. Kot smo slišali v teh dneh, se šolniki trenutno ukvarjajo s tem, kje dobiti učitelje, ki bodo otroke naučili brati, da bodo lahko brali ustavo. Namesto nesmiselnega deljenja ustav bi morali pristojni pozornost usmeriti na probleme, ki že dalj časa pestijo slovensko šolstvo.
Eden od teh problemov je kritično pomanjkanje kadra. V Sloveniji se šole soočajo z alarmantnim pomanjkanjem približno 4000 vzgojiteljev in učiteljev. Primanjkuje predvsem učiteljev naravoslovnih predmetov (matematika, fizika, tehnika) in visokošolskih učiteljev. Razloge za pomanjkanje gre iskati predvsem v tem, da se visoko izobraženi kader raje odloča za bolje plačana delovna mesta zunaj šolstva, poleg tega pa je tu tudi staranje kadra in nižji delež mladih učiteljev, kar dolgoročno rezultira v kadrovskem primanjkljaju. Kako alarmantno je stanje, kaže podatek, da v nekaterih šolah zaposlujejo celo študente in študentke.
Učiteljski kader v neoliberalni družbi poleg primanjkovanja pestijo težave, povezane s slabimi delovnimi pogoji, nizkim plačilom, nezadostno avtonomijo in izključenostjo iz izobraževalnih politik ter pomanjkanjem nadzora nad vstopom v poklic. Tu so tudi težave, povezane z okrevanjem šolstva po pandemiji, digitalnimi tehnologijami, nizko pozornostjo učencev in nasiljem.
Težav pa ne občutijo samo učitelji. Stroški za šolske potrebščine (ki jih otroci bolj potrebujejo kot ustave) so vse višji in nekateri si jih le stežka privoščijo (strošek šolskih potrebščin lahko hitro doseže 300 evrov na otroka). Otroci so namesto kritičnega razmišljanja, ki se vse bolj umika v imenu strokovnosti in »nepolitičnosti«, deležni vsiljevanja umetne inteligence,»podjetniških kompetenc« in militarne ideologije. Šola namreč, kot vemo, deluje kot vodilni ideološki aparat države.
Sedanje ministrstvo denar raje namenja kupovanju in deljenju ustav, medtem ko nekatere šole nimajo ustrezno opremljenih učilnic, telovadnic, fizično razpadajo, vzgojiteljice (in otroci) se v vrtcih dobesedno kuhajo od vročine, številni otroci oziroma njihove družine pa nimajo sredstev za osnovne šolske potrebščine. Skrajni čas je, da od odločevalcev zahtevamo šolsko politiko s konkretnimi ukrepi in izboljšavami.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega