Zgroženi smo bili nad novico, da bo letos avgusta 8. Evropska konferenca Geografije seksualnosti Razpravljanje s kvir periferij: (ne)želja po središču gostila v Mariboru tudi goste_je z izraelskih univerz in sicer Chena Misgava z Univerze v Hajfi in Gilly Hartal z Univerze Bar-Ilan. Obe univerzi sta sokrivi izraelskih zločinov nad palestinskim prebivalstvom, o čemer v svojih poročilih piše Francesca Albanese posebna poročevalka ZN za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju in izraelska akademičarka Maya Wind v knjigi Towers of Ivory and Steel: How Israeli Universities deny Palestinian Freedom.
Zgroženi smo še posebej zaradi tega, ker konferenca, kljub svojemu naslovu, očitno pristaja na to, da prostor in glas ponuja zgolj glasovom iz središča – ki jih dosežejo pozivi na konference in ki izpolnijo zahteve evropskih konferenc in mejno-viznih režimov.
Organizatorice_ji konference so na naš prvi poziv z začetka junija sicer odgovorile_i, da bodo pri organizaciji upoštevale smernice gibanja BDS. A vendarle opozarjamo, da smernice gibanja BDS po skoraj treh letih genocida v Gazi predstavljajo minimalni standard izvajanja pritiska na Izrael in so bile nazadnje posodobljene leta 2014. Dodatno je v letošnjem letu na zlorabljanje smernic opozorilo nekaj vidnejših palestinskih glasov, med drugimi Susan Abulhawa in Mohammed El-Kurd v primeru prevoda romana Intermezzo irske pisateljice Sally Rooney v hebrejščino. Susan Abulhawa zapiše: ”V antikolonialnem mišljenju obstaja ugotovitev, ki so jo izrazili Fanon in drugi, da je najbolj zahrbten korak, ki ga lahko naredi metropolitansko solidarnostno gibanje, ta, da se organizira okoli vprašanja, kako lahko kolonialna družba izboljša samopodobo. Gre za korak, ki se vedno predstavlja kot prefinjen in niansiran – korak naprej od grobega zavračanja. V praksi pa je to korak, ki bojkotu odvzame ostrino in politiko osvoboditve spremeni v obliko dušnega pastirstva za storilca.”
Ob tem, ko poteka etnično čiščenje palestinskih skupnosti na nezakonito okupiranem Zahodnem bregu, rušenja in prisilne izselitve družin v nezakonito okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu in genocidno nasilje nad palestinskim prebivalstvom Gaze, je najmanj žalostno, da se akademski prostor ne zaveda svoje odgovornosti in privilegirane pozicije, komu daje prostor in besedo.
Žal živimo v času, ko nekoč, ali tudi danes preganjane_i in marginalizirane_i posameznice_ki v imenu pripadanja in varnosti nimajo težav s posploševanjem, z drugačenjem, razčlovečevanjem ali zgolj s spregledanjem drugih skupnosti in skupin.
Evropska celina je tesno vpletena v izraelski kolonialni režim apartheida in naseljenske okupacije, ter zadnji dve leti in pol v izraelski genocid nad Gazo. Organizacijski odbor EGS konference je v odgovorih in pojasnilih, za katere smo zaprosili glede udeležbe izraelskih raziskovalk_cev, pojasnil, da Maribor razumejo kot “obrobni prostor”, na konferenci pa razmišljajo “o obrobnih tematikah, identitetah in vsakodnevnih praksah”.
Maribor je drugo največje mesto v državi in univerzitetno središče, ki je lani poleti žal ponosno gostilo izraelsko reprezentanco na atletskem prvenstvu. Vsakodnevne prakse so pripeljale do normalizacije najhujših mednarodnih hudodelstev.
Tudi če izraelskih raziskovalk_cev organizatorji niso izrecno povabili, raziskovalci_ke na konferenco ne prihajajo kot samostojne_i ali neodvisne_i raziskovalke_ci, ampak kot zaposleni na svojih, izraelskih univerzah, ki so žal vse vpletene in prepletene z izraelskim sistemom apartheida in etničnega čiščenja ter genocida, ki jih Izrael izvaja na nezakonito okupiranem palestinskem ozemlju.
Organizacijski odbor trdi, da so se “izraelske udeleženke_ci ustno in pisno opredelile kot aktivistke_i proti izraelskemu režimu”. Žal resničnost v Izraelu danes pomeni, da mnogi Izraelci_ke nasprotujejo sedanji izraelski oblasti zaradi notranjepolitičnih zadev, ne nasprotujejo pa izraelskim mednarodnim hudodelstvom, vključno z nezakonito okupacijo palestinskega ozemlja, aneksacijo Vzhodnega Jeruzalema, in vsakodnevnimi praksami poniževanja in preganjanja palestinskega prebivalstva.
Ob tem se zdi skoraj nepotrebno izgubljati besede o tem, koliko sredstev (v milijardah) in truda nameni Izrael skrbi za podobo, ki jo projicira v svet in s katero želi prekriti madeže genocida, etničnega čiščenja in apartheida nad palestinskim prebivalstvom. Tako imenovani pink-washing; promoviranje Izraela kot države, ki je LGBTIQ+ prijazna, je pri tem eno ključnih orodij.
Naše javno pismo želi spomniti na besede posebne poročevalke Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesce Albanese, ki je jasna, da je potrebno prekiniti akademsko sodelovanje z izraelskimi univerzami. Na srečanju Haaške skupine v Bogoti julija 2025 je dejala: “Vsaka država [mora] nemudoma pregledati in prekiniti vse vezi z Izraelom: vojaške, strateške, politične, diplomatske in gospodarske odnose – tako uvoz kot izvoz – ter poskrbeti, da enako storijo tudi njihov zasebni sektor, zavarovalnice, banke, pokojninski skladi, univerze in drugi ponudniki blaga ter storitev v dobavnih verigah. Obravnavanje okupacije kot običajnega stanja pomeni podporo ali zagotavljanje pomoči ali podpore nezakoniti prisotnosti Izraela na okupiranem palestinskem ozemlju. Te vezi je treba nujno prekiniti. Naj bo jasno: mislim prekinitev vezi z Izraelom kot celoto. Prekinitev vezi zgolj z njegovimi ‘komponentami’ na okupiranem palestinskem ozemlju ni opcija.”
Če državne institucije in politiki odpovejo pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, to ne pomeni, da odgovornosti ne nosijo več neodvisne akademske institucije, in predvsem vsi, v svojem delu samostojni, raziskovalci in akademinje.
Zaradi antipalestinskega rasizma slovenskega državno-uradniškega aparata v Maribor na primer ni mogel priti LGBTQI+ študent z Zahodnega brega, ki bi prav tako lahko sodeloval na 8. Evropska konferenca Geografije seksualnosti. Kar bi lahko podelil, bi bilo izjemno dragoceno tudi za razumevanje lastnih pozicij, privilegijev in odgovornosti. Svoje izkušnje bi lahko med drugimi podelil tudi Sa’ed Atshan, avtor knjige kvir palestina in imperij kritike (queer palestine and the empire of critique), ki svojo knjigo začne z vodilom, da ni hierarhije zatiranj. Ali pa Tareq Baconi, ki v svoji avtobiografiji Fire in Every Direction (2025) raziskuje svojo kvir identiteto, politično prebujenje in družinsko zgodovino. Seveda bi lahko naštele_i še mnoge druge.
Pozicije moči in odločanja – tudi v odborih in konferencah – prinašajo odgovornost. Žal nam je, da v času, ko še naprej spremljamo genocid, etnično čiščenje in apartheid, niste izpolnili svoje. Kajti v sedanji dobi neenakosti in krivic je ‘nevtralnost’ eden od temeljnih stebrov sistema zatiranj in marginaliziranja.
Podpisniki in podpisnice:
ŠKUC – Festival LGBT filma
Organizacija za participatorno družbo
Pekarna Magdalenske mreže
Sumud, platforma za svobodno Palestino
Rdeča pesa
Društvo za kvirovske in feministične dogodke za LGBTQAI ljudi-Lez Get Together Maribor
Klas, ekosocialistična iniciativa
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega