V sredo je na mariborski filozofski fakulteti potekal pogovor s palestinskim novinarjem Ahmedom Alnaouqom. Ahmed je novinar iz Gaze, kjer je odraščal in diplomiral. V Veliki Britaniji je opravljal magisterij iz mednarodnega novinarstva, kjer trenutno tudi živi in dela.
Predstavil je projekt We are not numbers (WANN), kjer sodeluje kot sourednik. V projektu se pod literarnim mentorstvom mentorjev iz vsega sveta v pisanju urijo mladi pisci iz Palestine. V njem sodeluje več kot 400 mladih avtorjev in avtoric in iz Palestine in diaspore in 171 mentorjev. Ahmed je povedal, da so se tematike od leta 2023 močno spremenile. Avtorji veliko več pišejo o smrti, izgubi, opustošenju, raketah in nasilju kot kadarkoli prej. Pred tem je bilo veliko več tematik ljubezni, življenja in upanja. V komentarju objavljamo tudi povezavo do platforme, kjer lahko preberete palestinske zgodbe in poezijo ter naročite knjigo.
Palestinci in Palestinke so v medijih velikokrat predstavljeni samo kot pasivne številke, pogosto je pri poročanju uporabljen tudi pasiven jezik. Namesto, da bi Zahodni mediji jasno uporabili besede, ki bi pokazale, da je za morjenje odgovorna izraelska okupacija, je po navadi naveden samo podatek o tem, koliko ljudi je poškodovanih ali ubitih, ne pa tudi kdo jih je ubil. Tako poročanje je za Palestince zelo škodljivo, saj jih nenehno dehumanizira. Spreminja jih v statistiko. Zaradi tega je nastal projekt WANN – Palestinci niso samo številke, ampak so ljudje.
Ahmed je povedal, da mladi izobraženi Palestinci praktično nimajo možnosti za zaposlitev. V Gazi je ogromno izobraženih zdravnikov, strojnikov, učiteljev, programerjev in vseh ostalih poklicev, vendar jih velika večina po končanem študiju še dolgo časa ne dobi zaposlitve. Palestinci imajo tudi najvišjo pismenost med vsemi arabskimi narodi, kar 99 %. Mlade Palestince stroka nagovarja, naj ne študirajo medicine, strojništva, znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, saj zanje v Palestini enostavno ni razpoložljivega dela.
Zaradi pogojev, ki jih ustvarja Izrael, namreč da palestinsko gospodarstvo namerno dela odvisnega od izraelskega, mladi praktično nimajo kariernih možnosti. Veliko se jih pozneje odloči za prekvalifikacijo in se izobrazijo še v dodatni stroki, da si vsaj malo izboljšajo možnosti. Trenutno je v Gazi uničena vsa izobraževalna infrastruktura. Iz predavalnic so se učenci in učenke prestavili v šotore, veliko pouka pa poteka preko spleta. Ker pa je dostop do elektrike zelo omejen, žal ne morejo vsi nadaljevati z izobraževanjem.
Ahmedova sestra je zaključila študij strojništva, pri čemer je pri vseh predmetih dosegla nadpovprečne rezultate (nad 90 %). Ker po študiju ni dobila zaposlitve, je morala dokončati še pedagoški študij in se je po nekajletih končno zaposlila kot učiteljica. Dva meseca potem, ko je končno dobila službo v pedagoški stroki, jo je skupaj s še 20 drugimi družinskimi člani, med njimi tudi otroki, umorila izraelska vojska, ko je bombandirala družinsko hišo. Ahmed je dejal, da se je njegov mlajši brat se zmeraj zgledoval po njem in si želel potovati po svetu kot on. A ga je Izrael skupaj z ostalo družino umoril zgolj nekaj mesecev po tem, ko je dobil štipendijo za študij v Avstraliji.
Izrael je Ahmedu umoril očeta, več bratov in sester in njihove otroke. Nekaj let pred tem je za rakom izgubil tudi mamo, ki zaradi izraelske blokade ni mogla prejeti zdravil za svojo bolezen. Ahmed je povedal, da je bil njegov oče več kot 20 let zaposlen v Izraelu, kjer so ga Izraelci dnevno poniževali in pretepali. Ahmed in njegova družina so vsak večer ob oknu čakali, kdaj se bo oče vrnil iz dela. Njegovo mamo je vsak dan skrbelo, če se bo oče sploh vrnil živ. To ga je močno zaznamovalo. V Izraelu so očetu večkrat v obraz rekli, da so Palestinci in Palestinke samo živali. Da jih je bog kot ljudi ustvaril samo zato, da lahko služijo Izraelu.
Ahmedov oče se je rodil leta 1948 v času Nakbe. Ko ga je njegova mama rojevala, je Izrael bombardiral bližnjo tržnico kjer je umrlo več kot 150 Palestincev. Izraelska vojska ga je umorila oktobra 2023, v drugi Nakbi, kot je genocid, ki ga Izrael izvaja v Gazi od leta 2023 poimenoval Ahmed.
Palestincem okupatorji onemogočajo lovljenje rib.Palestinci lahko na ribiških ladjah lovijo ribe samo 11 km od obale. Izrael tudi vsake toliko spreminja pravila glede tega, koliko kilometrov od obale je dovoljenih. V sklopu WANN so Ahmed in skupina ribičev posneli dokumentarec, kjer so prikazali vsakdan ribarjenja v Gazi. Takrat so se približevali dogovorjeni meji, ki je niso presegli, a so Izraelske ladje vseeno začele streljati na njih.
Ahmed je prvič spoznal Palestince iz Zahodnega brega in Jeruzalema komaj takrat, ko se je preselil v Združeno kraljestvo. Ker je Palestinec, ni smel obiskati Zahodnega brega ali Jeruzalema. Izrael na ta način dosega fragmentacijo Palestincev in njihove identitete. Zaradi omejenega gibanja tako Palestinci iz različnih delov nikoli ne spoznajo drug drugega.
Za konec objavljamo izsek iz daljšega eseja, ki ga je napisal Anas Jnena, mlad avtor objavljen v WANN:
Želim, da svet ve, da je Gaza polna življenja. Kot katerikoli drug kraj na svetu.
Želim, da svet ve, da Gaza ni opustošen, zaprašen in trohneč kraj, kot je prikazano v novicah.
Želim, da svet ve, da Palestinci nismo ne žrtve in ne heroji.
Kot vsi drugi ljudje se zbudimo vsak dan in gremo v službo in šolo.
Smejimo se ko nekdo pove šalo in se jočemo, ko nas boli zob.
Želim, da svet tudi ve, da nas ne more nič ustaviti pred tem, da se zaljubimo.
Želim, da svet ve, da nekateri najstniki v Gazi špricajo zadnjo uro pouka, da lahko obiščejo dekleta, ki so jim všeč in jim dajo naivno napisana ljubezenska pisma.
Obožujemo vonj morja in barve neba, še posebej ob sončnem zahodu.
Želim, da svet ve, da so Palestinci pisatelji, umetniki, misleci in najbolj pomembno, ljubimci.
Želim, da svet ve, da smo ljudje kot vsi drugi.
Povezava do spletne strani We are not numbers: https://wearenotnumbers.org/
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega