Izrael je vzpostavil neprekinjen, teritorialno razširjen režim psihološkega terorja z namenom pohabiti telesa, odvzeti dostojanstvo in Palestince pregnati z njihove zemlje, ugotavlja posebna poročevalka o stanju človekovih pravic na palestinskih ozemljih Francesca Albanese v svojem najnovejšem poročilu.
Mučenje je strukturna značilnost genocida in širšega naseljensko-kolonialnega apartheida. Poročila o mučenju in slabem ravnanju so se pojavila kmalu po začetku okupacije, od 70. let dalje pa so jih vse pogosteje dokumentirale palestinske, izraelske in mednarodne nevladne organizacije ter Združeni narodi. Po oktobru 2023 se je mučenje Palestincev še okrepilo. Mučenje ni omejeno samo na zapore, temveč na celotno okupirano ozemlje. Množično razseljevanje, uničevanje infrastrukture, stradanje, obleganje in stalna izpostavljenost nasilju ustvarjajo okolje kolektivnega trpljenja. Gazo opiše kot »odprto« taborišče, kjer je vsakdanje življenje zaznamovano z neprekinjenim strahom, izgubo in razpadom družbenih struktur.
Na Zahodnem bregu, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, Albanese izpostavlja vlogo naseljencev in vojske pri ustvarjanju sistema terorja, ki vpliva na vse vidike življenja Palestincev. Napadi, razseljevanje, uničenje virov preživetja in stalni nadzor ustvarjajo stanje dolgotrajnega psihološkega in socialnega pritiska. Vse to skupaj tvori okolje, kjer se različne oblike nasilja med seboj prepletajo in krepijo.
Pomemben del poročila je namenjen razmeram v zaporih, kjer palestinske moške, ženske in otroke pretepajo, spolno zlorabljajo, odrekajo hrano, osnovne higienske potrebe in zdravstveno oskrbo. Mučenje je sistemsko organiziran režim, ki deluje znotraj institucij in je podprt z zakonodajo, političnimi odločitvami in pogosto z družbenim odobravanjem.
Pridržane zvežejo, prekrijejo oči, slečejo do golega in jih prisilijo, da paradirajo pred izraelskimi vojaki. Izraelski uradniki na njih urnirajo, jih verbalno zlorabljajo, grozijo jim s smrtjo ter jih neprestano premeščajo iz ene na drugo lokacijo. Pogosto jih zadržujejo na prostem brez zavetja ali pa v kletkah. Natlačijo jih v utesnjene prostore, včasih tudi pod zemljo. Pridržani so dalj časa z zavezanimi očmi in popolnoma vklenjeni, tudi med zdravstveno oskrbo, kar včasih povzroči poškodbe, ki vodijo v amputacije. Osebne stvari, vključno z invalidskimi vozički, odejami in oblačili jim zasežejo. Omejujejo jim dostop do stranišč in prh. Nekatere prisilijo v uporabo plenic. Mnoge osamijo, jim odrekajo spanec in molitev.
Hudo fizično nasilje je rutinsko. Izraelski pazniki pridržane pretepajo, žgejo s cigaretami, silijo klečati na grušču in prisilijo jemati halucinogene droge, nadnje spuščajo napadalne pse. Prisilijo jih, da se sklanjajo med tem ko jih klofutajo, pretepajo in ponižujejo.
Mučenje se uporablja tudi med zaslišanji, ki trajajo več ur, včasih dneve, vmes pa so pridržani zaprti v tako imenovane »disko sobe«, kjer neprekinjeno predvajajo oglušujočo glasbo, da povzročijo senzorično preobremenitev, pomanjkanje spanja in psihološki zlom. Izraelski uradniki v pridržane mečejo hrano, kot da bi bili psi, in jih prisilijo, da se »obnašajo kot živali«, ali pa izvajajo dejanja skrajne podrejenosti, namenjena ponižanju. Eden od izraelskih žvižgačev je pripomnil: »Odvzeli so jim vse, kar spominja na človeško bitje.«
Razširjeno je tudi spolno nasilje nad otroki, ženskami in moškimi. Izraelsko osebje je zagrešilo posilstva, vključno s skupinskimi posilstvi, pogosto z uporabo predmetov, kot so železne palice, gumijevke in kovinski detektorji. Prisilijo jih, da se javno slečejo do golega ter jih prisilno in invazivno pregledujejo v ponižujočih položajih. Spolni napadi se pogosto dogajajo, ko imajo pridržani zavezane oči. Pridržane fotografirajo gole.
Ne nudijo jim nujno potrebne zdravstvene oskrbe. Zaporniški zdravniki in forenzično osebje izvajajo amputacije brez anestezije, očitnih znakov mučenja ne dokumentirajo in prijavijo. Poškodovanim pridržanim pogosto nudijo le minimalno oskrbo in ponarejajo evidence.
Pričevanja kažejo na sistematično ustrahovanje pridržanih in njihovih odvetnikov, vključno z nasilnimi taktikami »odvračanja«, kot so pretepanje ali spolno nasilje tik pred odvetniškimi obiski, da bi jih odvrnili od svobodnega govora ali celo od udeležbe. Prepovedi dostopa, varnostna zaslišanja in odpovedi v zadnjem trenutku dodatno otežujejo obiske.
V zaporih izraelske zaporske službe izraelske sile otroke zadržujejo pod enakim kaznovalnim režimom kot odrasle. Marca 2025 je v takih razmerah v zaporu Megiddo umrl 17-letni Walid Khalid Ahmad; obdukcija je pokazala stradanje, dehidracijo, nezdravljene okužbe in sistemsko zanemarjanje. Izrael zadržuje trupla umrlih pridržanih in smrt uporablja kot orožje za podaljševanje trpljenja družin.
Minister za nacionalno varnost Ben-Gvir je javno opisal poslabšanje zaporniških razmer kot enega svojih najvišjih ciljev, pri čemer je odredil drastično zmanjšanje kaloričnega vnosa. Politiko stradanja je zagovarjal pred izraelskim vrhovnim sodiščem in obljubil, da bodo pridržani dobili le »minimum minimuma«. Izraelski organi, odgovorni za pridržanje, se glede razmer, ki jih povzročajo, odkrito hvalijo. Novinarjem in domnevno tudi civilistom so celo omogočili dostop, da bi bili priča zlorabam Palestincev, dovolili so jim celo snemanje z mobilnimi telefoni.
Pridržani, tudi otroci, so pogosto izpuščeni ne da bi bile družine o tem obveščene, in na naključnih lokacijah, kar je skladno s širšim vzorcem odrekanja dostojanstva. Poročila o izpuščenih pridržanih, poškodovanih in zapuščenih na ulicah sredi noči, včasih v plenicah ali le v spodnjem perilu, ali pa takih, ki se zgrudijo v naročje svojih bližnjih, so pretresljiva. To je še posebej kruto, kadar so pridržani izgubili ude, vid, sposobnost govora ali duševne sposobnosti.
Albanese opozarja, da je po mednarodnem pravu prepoved mučenja ter drugih krutih, nečloveških ali ponižujočih ravnanj ali kaznovanja absolutna in neodstopna (jus cogens), kar pomeni, da je ni mogoče upravičiti z nobenimi izjemnimi okoliščinami. Nobena država ne sme izvajati ali dopuščati mučenja v nobenih razmerah, vključno z vojno ali izrednimi razmerami, niti pri preprečevanju ali odzivanju na varnostne grožnje. Vse države so dolžne takšna dejanja preprečevati, kriminalizirati, preiskovati, kaznovati ter zagotoviti učinkovito pravno varstvo na vseh ozemljih pod svojo jurisdikcijo ali dejanskim nadzorom, brez izjem. Ta obveznost je še posebej nujna na okupiranih palestinskih ozemljih, tudi zaradi poziva Meddržavnega sodišča k dejanskemu brezpogojnemu in popolnemu prenehanju izraelske okupacije, zaradi tekočih mednarodnih kazenskih postopkov proti izraelskim vladnim uradnikom, vključno s predsednikom vlade Benjaminom Netanjahujem, ter postopkov zaradi genocida proti Izraelu (in Nemčiji) pred Meddržavnim sodiščem.
Izreael bi moral nemudoma prenehati z vsemi dejanji mučenja in slabega ravnanja nad palestinskim ljudstvom, bodisi v pridržanju bodisi zunaj njega. To kot temeljni predpogoj zahteva razgradnjo režima apartheida, ki ga Izrael vzdržuje na okupiranem palestinskem ozemlju in za katerega sta Meddržavno sodišče in Generalna skupščina ugotovila, da krši palestinsko pravico do samoodločbe. Ta proces se mora začeti s takojšnjim koncem nezakonite izraelske prisotnosti na ozemlju, skupaj z odgovornostjo, popolnimi reparacijami, jamstvi neponovitve ter ukrepi za ohranjanje spomina prek institucionalnih in izobraževalnih reform. Omogočiti bi moral tudi vstop mednarodnim institucijam, da bi lahko preiskale in spremljale vojne zločine in kršitve.
Države, med katere sodi tudi Slovenija (!), bi morale izpolnjevati svojo obveznost, da ne sodelujejo pri izraelskih zločinih, kar pomeni, da preprečujejo in obravnavajo hude kršitve mednarodnega prava, ter zagotoviti, da so dejanja genocida, mučenja in slabega ravnanja raziskana in kazensko preganjana.
Okrepiti bi morale mehanizme in vire za zbiranje dokazov za kazenske postopke, razjasniti usodo in kraj bivanja vseh pogrešanih Palestincev ter zagotoviti, da Izrael palestinskim žrtvam zagotovi ustrezne reparacije.
Aktivirati bi morale mehanizme univerzalne jurisdikcije za sojenje posameznikom in gospodarskim subjektom, osumljenim vpletenosti v hude kršitve in druge mednarodne zločine, vključno z genocidom in mučenjem.
Podpreti bi morale programe psihosocialne pomoči za preživele, zlasti nekdanje zapornike ter preživele mučenja in spolnega nasilja, ki bi morali biti financirani mednarodno, na primer prek sredstev Prostovoljnega sklada Združenih narodov za žrtve mučenja, namenjenih palestinskim nevladnim organizacijam, ter omogočiti premestitev preživelih v tretje držav.
Zagotoviti bi morale, da gospodarski subjekti in njihovi vodilni prenehajo vsa sodelovanja z Izraelom, da ne bi povzročali, prispevali k ali bili neposredno povezani z genocidom, mučenjem in drugimi kršitvami človekovih pravic.
Urad tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča bi moral preiskati in kazensko preganjati dejanja genocida, mučenja in slabega ravnanja ter v tem okviru nemudoma zahtevati naloge za prijetje izraelskih uradnikov, zlasti Itamarja Ben-Gvira, Israela Katza in Bezalela Smotricha, ki so osumljeni izvrševanja in/ali ukazovanja hudodelstev, opisanih v tem poročilu, pa tudi načelnika generalštaba izraelske vojske ter visokih uradnikov izraelske zaporske službe, odgovornih za pridržalne centre.
Posebna poročevalka poziva države in mednarodne institucije, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da ustavijo uničenje tistega, kar je od Palestine še ostalo. Ta obveznost je takojšnja in mora postati trajna. Vsako odlašanje povečuje nepopravljivo škodo in še bolj utrjuje sistem krutosti, ki naj bi ga mednarodno pravo in Združeni narodi preprečevali, ustavljali in kaznovali.
Slovenija kljub lepim besedam in odličnemu piarju še vedno ni opravila svojih dolžnosti.
Celotno poročilo najdete na povezavi: https://www.ohchr.org/sites/default/files/documents/hrbodies/hrcouncil/sessions-regular/session61/advance-version/a-hrc-61-71-aev.pdf
Foto: +972Magazine
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega