Mir je beseda, ki se je tekom velike noči ničkolikokrat pojavila v nagovorih laikov, duhovnikov, škofov in papeža. Slednji nam skozi Jezusovo delovanje poskušajo približati pomen žrtvovanja, odrekanja za skupno dobro in višji cilj, ki bi vodil v odrešitev vseh nas. Redkokdaj pa v nagovorih konkretno slišimo, kaj pomeni ta višji cilj, ali kaj konkretno pomeni zavzemanje za mir. Papež je v svojem tradicionalnem velikonočnem nagovoru Urbi et Orbi sicer pozval: »Naj tisti, ki v rokah držijo orožje, le-tega odložijo. Naj tisti, ki imajo moč sprožiti vojne, izberejo mir! Ta mir ni vsiljen s silo, temveč se oblikuje skozi dialog! Ne z željo, da bi prevladoval nad drugimi, ampak da bi jih srečal!«
Pa vendar se je (za razliko od prejšnjega papeža Frančiška) izognil imenovanju teh, »ki v rokah držijo orožje«, ali onih, ki »imajo moč sprožiti vojne«. Zakaj je zavzemanje za mir v cerkvenem občestvu (ali vsaj v njegovem vrhu) zmeraj abstraktno in zakaj se Cerkev tako izogiba imenovanju tistih, ki kršijo vsa načela krščanskega nauka o miru in nenasilju? Kako to, da Jezus predstavlja njihov najvišji vzor, hkrati pa se tako oddaljujejo od razmišljanja, načina in metode njegovega delovanja za doseganje »dobrega«?
V Svetem pismu je bil Jezus človek, ki je izzival obstoječi red. Zaradi takšnih dejanj ga niso marali tisti, ki so imeli privilegije in moč, zato so se zarotili, da se ga znebijo. Na veliki petek je Jezusa izdal eden izmed njegovih lastnih učencev, Juda Iškarijot, potem ko mu je bilo ponujenih trideset srebrnikov. To lahko razumemo kot dejstvo, da denar človeka pokvari in mu preprečuje, da deluje v dobro vseh, oziroma celotne družbe. Ko se peščica ljudi osredotoča na dobiček, kar je gonilo trenutnega kapitalističnega sistema, z izkoriščanjem uničujejo skupno dobro, družbene potrebe vseh nas in narave.
Ko so Jezusa obsodili na križ, je vladajoči red menil, da je zmagal, saj se je znebil glavnega povzročitelja nemirov. Kar pa niso razumeli, je bilo, da Jezus ni bil le oseba, ampak je utelešal gibanje. Ker so bila Jezusova sporočila tako vizionarska in za tisti čas radikalna, njegova smrt ni pomenila konca Jezusove zgodbe. Upanje, ki ga je Jezus dal ljudem, ni umrlo na križu, ampak je ljudi še bolj utrdilo v odločenosti, da spremenijo stvari in se borijo za boljši svet.
Dragi kristjani in kristjanke naj borba za boljši svet in mir ne pomeni zgolj molitve in prisostvovanja v običajih v krogu vaših najdražjih. Naj vam velikonočni prazniki vlivajo poguma, da se boste v svetu, kjer vladajoči razred poskuša »križati« vse tiste, ki želijo izpodbijati krivice, nasilje, vojne in kapitalistični sistem, znali postaviti na pravo stran. Jezus nas z svojim vzgledom uči, da se ne podrejamo zatiranju, ampak se proti njemu organiziramo in borimo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega